Словенский перевод Р. Нахтигаля
Источник: Staroruski ep Slovo o polku Igprevě/ Slovensko izdajo priredil R. Nahtigal. Ljubljana, 1954.
- 1. Ali nam ni bilo primerno, bratje, začeti s starinskimi besedami žalostnih povesti ovojnem pohodu Igorjevem, IgorjaSvjatoslavljiča!
- 2. Začnepa naj se ta pesem podogodkih tega časa,a ne po zamisli Bojanovi.
- 3. Če je namreč vešči Bojanhotel komu pesemzložiti, tedaj je tekalz mislijo kakor belaveverica po drevesu,seri volk po zemlji, sivi orel podoblaki.
- 4. Spominjal se je namreč,je rekel, prejšnjih časov nesloge. Tedaj je spuščal deset sokolov na jato labodov: katere je (kateri) doletel.ta je prej pel pesemstaremu Jaroslavu,hrabremu Mstislavu.ki je zabodel Rededja predpolki kasoškimi, krasnemu Romanu Svjatoslavljiču.
- 5. Bojan pa, bratje, ni deset sokolov na jato labodov spuščal, ampak jesvoje vešče prste na žive strune polagal;one pa so same knezom slavo brenkale.
- 6. Pa začnimo, bratje,to povest od staregaVolodimera do sedanjega Igorja, ki je razpel um s svojo krepostjoin (ga) poostril s pogumomsvojega srca,
- 7. navzel sebojnega duha, povedel svojehrabre polke na zemljo polovško za zemljo rusko.
- 8. Tedaj se je Igorozrl na svetlo soncein je videl od njega z mrkomvse svoje vojnike pokrite.
- 9. In rekel je Igor k svoji bojnidružini:
- 10. «Bratje in družina!Bolje bi pač bilo biti ubit,nego biti ujet.
- 11. A sedimo, bratje, nasvoje brze konje, dapogledamo sinji Don.»
- 12. Spalila je knezu um strastin zastrla mu je (to) znamenjevnema pokusiti DonaVelikega.
- 13. «Hočem namreč, je rekel,kopje prelomiti na koncupolovške stepe z vami,ruski sinovi, hočem glavo svojopoložiti, ali pitis šlemom iz Dona.»
- 14. Bojan, slavec staregačasa! Ako bi ti te polke opeval, skakaje, o slavec, po miselnem drevesu,letajoč z umom pod oblaki zvijajoč obe strani slavetega časa, švigajočpo Trojanovi stezi čezpoljane na gore,
- 15. bi peti bilo pesem Igorju, onegavnuku:
- 16. «Ni viharsokole zanesel čez širokepoljane; kavke v jatahbeže k Donu Velikemu.»
- 17. Ali pa je bilo zapeti,vešči Bojan, Velesovvnuk:
- 18. «Konji rezgečejo zaSulo, zveni slavav Kijevu, trobente trobijov Novgorodu, stojeprapori v Putivlju.» Igor čaka milega brata Vsevoloda.
- 19. In rekel mu je SilniTur Vsevolod:
- 20. «Edini brat, edini svetli svitsi ti, Igor, oba svaSvjatoslavljiča!
- 21. Osedlaj,brat, svoje brze konje,
- 22. a moji so ti pripravljeni, osedlani pri Kursku v ospredju.
- 23. A moji so ti Kurjaniizkušeni vitezi: podtrobentami poviti, podšlemi zazibani, na koncu kopja vzrejeni;za pota vedo,
- 24. jaruge so jim znane, loki so prinjih napeti, tulci odprti, sablje nabrušene;
- 25. sami skačejo kakor serivolčje, na poljani, iščoč sebi časti, a knezu slave.
- 26. Tedaj je stopil Igorknez v zlato streme inodjahal po odprti poljani.
- 27. Sonce mu je z mrkom potzagrinjalo;
- 28. noč mu je stokajoč z neurjem pticeprebudila; tuljenje zveri je nastalo.
- 29. Vzletel je Div, skovikavrh drevesa, veli prisluhniti zemlji neznani,Volgi in Pomorju inPosulju in Surožu inKrsunju in tebi Tmutorokanski malik.
- 30. A Polovci so po neutrtih poteh pohiteli k DonuVelikemu: škripljejo vozila o polnoči liki labodi prepodeni. Igor k Donu vojsko vodi.
- 31. Že pana njegovo nesrečo preže pticepo dobju; volčje grozo večajo po jarugah; orli s krikom na kostizveri vabijo; lisicebevskajo na rdeče ščite.
- 32. O ruska zemlja! Žesi za slemenom!
- 33. Dolgo noč mrka.
- 34. Zarja je svit vžgala. Meglaje poljane pokrila.
- 35. Petjeslavčevo je utihnilo; vrišč kavčji se je prebudil.
- 36. Ruski sinovi sovelike poljane z rdečimi ščitipregradili, iščoč sebičasti, a knezu slave.Zarana ob razsvitu v petek so poteptali poganske polkepolovške in se razkropilikakor strelice po bojnem polju,ugrabili krasne devojke polovške, a z njimi zlato in (svilene) tkanine in dragocen žamet.
- 37. Z odejami in plašči inkožuhi so začeli delatimostove po močvirjih inblatnih mestih terz vsakršnimi vezeninami polovškimi.
- 38. Rdeč prapor,belo zastavo, rdeč čop,srebrno kopjehrabremu Svjatoslavljiču!
- 39. Dremlje na (bojnem) polju Olegovo hrabro gnezdo. Dalečje zletelo!
- 40. Ni biloza osramočenje rojeno, ni sokolu, ni krečetu, ni tebi,črni vran, poganski Polovčin!
- 41. Kza teče kot seri volk, Končakmu sled napravlja kDonu Velikemu.
- 42. Drugega dne zelorano krvave zore svitnapovedujejo.
- 43. Črni oblakigredo z morja, hočejozakriti štiri sonca,a v njih trepečejo sinji bliski.
- 44. Biti je grmenju velikemu, iti dežju puščic z Dona Velikega!
- 45. Tu se bodo kopja lomila,tu bodo sablje tolkleob sleme polovške nareki Kajali pri DonuVelikem.
- 46. O ruska zemlja! Že si za slemenom!
- 47.
- 48. To vetri, Stribogovivnuki, vejejo z morja puščice na hrabre polke Igorjeve.
- 49. Zemlja bobni, reke motno teko, prahovi poljane pokrivajo,
- 50. prapori vihrajo. Polovci gredo od Dona in od morja
- 51. in odvseh strani so ruske polke obstopili.
- 52. Otroci vragovi so s krikom (bojno) poljepregradili, a hrabri ruski sinoviso (ga) pregradili z rdečimiščiti.
- 53. Ognjeviti Tur Vsevolod! Stojiš v boju na obrambi,brizgaš na vojnike puščice, treskaš ob slemez meči jeklenimi.
- 54. Kamorje Tur skočil, s svojimzlatim šlemom lesketajoč, tam ležepoganske glave polovške.
- 55. Razklani od sabeljkaljenih so šlemi ovarski od tebe, ognjeviti Tur Vsevolod!
- 56. Kakšnih ran je mar,bratje, temu ki je pozabil čast in življenje in mesto Črnigov,očetov zlati prestol in svojemile žene, krasne Glebovne, vdanost in ljubezen!
- 57. Bili so vekovi Trojanovi, minilasoleta Jaroslavova; bili so vojni pohodi Olegovi,Olega Svjatoslavljiča.
- 58. Ta Oleg je namreč z mečem razdor koval in strelice po zemlji sejal.
- 59. Stopi v zlato stremev mestu Tmutorokanju.
- 60. Tisti žvenket je slišal davniVeliki Jaroslav,
- 61. a sinVsevolodov Volodimerje vsa jutra ušesi zatikal v Črnigovu.
- 62. Borisapa Vjačeslavljiča je slavana sodbo (božjo) privedla in naKanina zeleni mrtvaški prt postlala, zaradi krivice Olegove,hrabrega in mladega kneza.
- 63. S takšne Kajale je Svjatopolk zibaje prepeljal svojegaočeta med ogrskimikonji kljusači k Sveti Sofiji h Kijevu.
- 64. Tedaj so se zaOlega Gorjislavljiča sejale in rasle razprtije; propadalo je imetje Dažbogovega vnuka;v knežjih razdorihse je ljudem čas življenja skrajšal.
- 65. Tedaj so po ruskizemli oratarji redko vzklikali, toda cesto vranikrakali, trupla sideleč, a kavke so svojjezik govorile, hočejopoleteti na pojedino.
- 66. Toje bilo v onih vojnah in vonih vojnih pohodih, a o takem boju se ni slišalo: od zarana do večera, od večerado svita lete strelicekaljene, grme sablje ob sleme, treskajokopja jeklena na polju bojnem neznanem sredi zemljepolovške.
- 67. Črna zemlja je bila pod kopiti s kostmi posejana a s krvjo polita; kot gorje so vzklilepo ruski zemlji.
- 68. Kaj mibuči, kaj mi zveni
- 69. davi rano pred zorami?Igor polke vrača;žal mu je namreč milega brata Vsevoloda.
- 70. Bojevali so seen dan, bojevali so se drugi;tretjega dne opoldne so padli prapori Igorjevi.
- 71. Tu sta se brata ločila na bregu bistreKajale.
- 72. Tu je krvavega vinazmanjkalo;
- 73. tu so gostijo dokončali hrabri ruski sinovi: svate napojili, a sami polegli za zemljo rusko.
- 74. Ponika trava od žalosti, a drevo se je od gorja kzemlji sklonilo.
- 75. Že je namreč, bratje, nevesel čas nastal, že je puščava silo prekrila.
- 76. Vstala je Obida v silah Dažbogovega vnuka, stopila kot deva na zemljo Trojanovo, zaplesketala z labodjimi perotmi na sinjem morju pri Donu; pleskaje je odpodila čase obilja.
- 77. Razprtije knezov so borbo proti poganom prekratile; rekla sta namrečbrat bratu: «To je moje, aono je tudi moje.» In začeli so knezi o malem «To je veliko» govoriti, a sami protisebi zaroto kovati;
- 78. a pogani so z vseh straniprihajali z zmagamina zemljo rusko.
- 79. O, daleč je zašel sokol, ptice pobijajoč, k morju!
- 80. A Igorjeve hrabre vojske ni obuditi.
- 81. Za njo je zaplakalaKarna in Zija je poskočilapo ruski zemlji,
- 82. ogenj (ljudem)sipajoč v plamenečem rogu.Žene ruske so zaplakalerekoč:
- 83. «Že nam ni moč svojihmilih mož ni z mislijozamisliti, ni z umom doumeti, ni z očmi uvideti, a zlata in srebra nimalo ne pogladiti.»
- 84. A zastokal je, bratje, Kijev od gorja, a Černigov od nesreč.
- 85. Bridkost se je razlilapo ruski zemlji; žalostobilna je potekla posredi zemlje ruske.
- 86. A knezi so sami protisebi zaroto kovali;
- 87. a pogani so sami, z zmagami naskakujoč na rusko zemljo,jemali davek po veverici od dvora.
- 88. Ona dva namreč hrabraSvjatoslavljiča, Igor in Vsevolod, sta že verolomca zbudila zneslogo.
- 89. Tega je bil ukrotilnjih oče Svjatoslav Grozni, Veliki Kijevski. Kot neurje (ga) je bil porazil s svojimi silnimi polki in jeklenimi meči. Napadel je zemljo polovško, poteptal holme in jaruge, skalil reke in jezera, izsušil potoke in močvirja, a poganskega Kobjaka je izmorske luke od železnih velikih polkov polovških kakorvihar iztrgal: in padel jeKobjak v mestu Kijevu vstanu Svjatoslavove bojne družine.
- 90. Tu Nemci in Benečani, tu Grki in Moravani pojo slavo Svjatoslavovo, karajokneza Igorja, ki je pogreznilbogastvo na dnu Kajale, reke polovške: ruskega zlata so nasipali.
- 91. Tedaj je Igorknez presedel iz sedla zlatega, pa v sedlo suženjsko.
- 92. Razžalotila so se mestom obzidja, a veselje je izginilo.
- 93. Svjatoslav je vznemirljiv senvidel
- 94. v Kijevu na gorah. «Sinoči zvečer ste me odevali, je rekel, s črno odejo na tisovi postelji.
- 95. Zajemali so mi sinje vinos s vedrcem zmešano;
- 96. sipali mi s praznimi tulcipoganskih kočevnikov velik biser na nedrje
- 97. in me negujejo. Že so deske brez prečnega trama v mojem zlatoglavem dvorcu.
- 98. Vso nočz večera so temnosivi vrani krakali.
- 99. Pri Plesenskuna (močvirni) loki so bili iz deber zmaji in niso odšli k sinjemu morju.»
- 100. In rekli so bojari knezu:
- 101. «Že se je, knez,otožnost polastila uma..
- 102. Tosta namreč dva sokola zletelaz očetovega zlatega prestolapoiskat mesto Tmutorokanj ali napit ses šlemom iz Dona.Že so sokoloma peruti podrezali s sabljami poganov, a sama zvezali z železnimi vezmi.
- 103. Temno je namreč bilo tretji dan:dve sonci sta zatemneli,oba škrlatna stolpa sta ugasnila in z njima mlada meseca, Oleg inSvjatoslav,
- 104. s temo se prevleklain v morju pogreznila in velikoobjestnost podala Hinu. Na reki na Kajali je tema svit pokrila:
- 105. po ruski zemlji so se razprostrli Polovci kakor pantersko gnezdo.
- 106. Že se je vrgla sramota na slavo;
- 107. že je treščilo nasiljena svobodo;
- 108. že se je vrgel Divna zemljo.
- 109. Tedaj so pa gotskekrasne deve zapele na bregu sinjega morja, žvenketajoč z ruskim zlatom; opevajo čas Busov, slave maščevanje za Šarokana.
- 110. A mi,družina, smo že željni veselja.»
- 111. Tedaj je Veliki Svjatoslavizustil zlato besedo s solzami zmešano in je rekel:
- 112. «O moja bratranca, Igor in Vsevolod! Rano sta začela polovško zemljo z mečii cveliti, a sebi slaveiskati; toda neslavno sta zmagala, neslavno sta namreč kripogansko prelila.
- 113. Vajini hrabri srci sta v trdem jeklu skovani,a v smelosti zakaljeni.
- 114. To lista storila moji srebrni sivini!
- 115. A ne vidim žesile silnega in bogategain mnogo vojnikov imajočega mojega brata Jaroslava s črnigovskimi bojari, z vojvodi ins Tatrani in s Šelbiriin s Topčaki in z Revugiin z Olbiri. Oni namreč brez ščitov z noži zataknjenimi za golenicos krikom bojne čete premagujejo,proslavljajoč se s pradedno slavo.
- 116. Toda rekla sta: «Opogumimose sami, prednjo slavosami ugrabimo, a zadnjosi sami razdelimo.»
- 117. Ali je marčudovito, bratje, staremu se pomladiti?
- 118. Kadar sokolv goljenju biva, visoko ptice goni;ne da svojega gnezda vsramoto.
- 119. Toda to je zlo: od knezovmi ni pomoči.
- 120. Na hudoso se časi obrnili.
- 121. Tov Rimovu kriče podsabljami polpvškimi, aVolodimer je v ranah.
- 122. Gorje in bridkost je sinu Glebovu.
- 123. Veliki knezVsevolod! Ali ti ni v misli preleteti od daleč, očetov zlati prestol obvarovati?
- 124. Ti namreč moreš Volgo, z vesli razkropiti,a Don s šlemi izliti.i
- 125. Ako bi ti bil, to bila bi sužnja po nogati, asuženj po rezani.
- 126. Ti namreč moreš po suhemz živimi kopji streljati, s smelimi sinovi Glebovimi.
- 127. Ti silni Rjurikin David! Ali niso vajini vojnikis pozlačenimi šlemi pokrvi plavali?
- 128. Ali vajina hrabra vojna družina ne rjovejo kakor turi, ranjenis sabljami kaljenimi naneznanem bojnem polju?
- 129. Stopita gospoda v zlatistremeni zaradi zla tega časa, za zemljo rusko, za rane Igorjeve,smelega Svjatoslavljiča!
- 130. Gališki Osmomisel Jaroslav! Visoko sedišna svojem zlatokovanem prestolu, ki si podprl gore ogrske s svojimi železnimipolki, zagradil kralju pot, zaprl Donavi vrata, mečoč bremena čez oblake, sodbevršeč do Donave.
- 131. Groza pred teboj se širi po zemljah;odpiraš Kijevu vrata; streljaš z očetovegazlatega prestola sultaneza zemljami.
- 132. Streljaj,gospod, Končaka, poganskega hlapca zaradi zemlje ruske, za rane Igorjeve,smelega Svjatoslavljiča!
- 133. A ti smeli Roman in Mstislav! Hrabra miselvodi vajin um na delo.
- 134. Visoko plavaš na delos smelostjo, kakor sokol navetrovih šireč se, hoteč ptico s smelostjo obvladati.
- 135. Vi dva imata železne oklopnike podšlemi latinskimi. Od njih je zabobnela zemljain mnoge dežele, Hinova, Litva, jatvjagi, Deremela in Polovci so sulice svoje odvrgli, a glave svoje uklonili podone železne meče.
- 136. Toda že se je, knez, Igorju utrnil sonca svit, a drevjuje nasilno listje odpalo!
- 137. Po Rosi in po Suli so mestarazdelili. A Igorjeve hrabre vojske ni moč obuditi.
- 138. Don ti, knez, kličein zove kneze na zmago.
- 139. Olgoviči, hrabri knezi, so prispeli naboj.
- 140. Ingvar in Vsevolod in vsi trije Mstislavljiči, ne slabega gnezda šestoperutniki! Niste li po zmagovitem žrebu sebi ozemlja razgrabili?
- 141. Kje so vaši zlati šlemi in suliceljadske in ščiti?
- 142. Zagradite stepi vrata s svojimiostrimi strelicami zazemljo rusko, za raneIgorjeve, smelega Svjatoslavljiča!
- 143. Že namreč Sula ne tečes srebrnimi strujami kmestu Perejaslavlju inDvina teče kakor močvirjeonim groznim Poločanom pod krikom poganov.
- 144. Edini pa Izjaslav,sin Vasiljkov, je požvenketal s svojimi ostrimi meči ob sleme litovske,potlačil slavo dedu svojemu Vseslavu, a sam je padel podrdečimi ščiti in bil na krvavi travi ubitod litovskih mečev. In ugrabil jo je (slavo) na krvi,
- 145. a oni(Bojan) bi rekel:
- 146. «Tvojo bojno družino, knez,so ptice s perutmi prekrile, azveri kri polizale.»
- 147. Nibilo tu brata Brjačislava, ni drugega Vsevoloda:sam je izdihnil biserno dušo iz hrabregatelesa čez zlato ogrlico.
- 148. Razžalostili so se glasovi, izginilo je veselje. Trobente trobijo Gorodenske.
- 149. Jaroslavovi in vsi vnuki Vseslavovi! Spustite že svoje prapore, vtaknite svoje oskrunjene meče;
- 150. žeste namreč izskočili iz dedovske slave.
- 151. Vi ste namreč s svojimi razprtijami začeli privajati pogane na zemljo rusko, na imetje Vseslavovo;
- 152. izza razpora je bilonamreč nasilje od zemlje polovške!V sedmem vekuTrojanovem
- 153. je vrgel Vseslavžreb za devico sebi ljubo.
- 154. Ta se je z zvitostmi podprls konji in skočil k mestuKijevu in se dotaknil s kopjem zlatega prestola kijevskega.
- 155. Skočil je od njih tajno kotljuta zver o polnočiiz Belgoroda, zastrl ses sinjo meglo,
- 156. zjutraj pa zasadil bojne sekire, odprlvrata Novgorodu, razbil slavo Jaroslavu,
- 157. skočil kakor volk do Nemige od Dudutek.Na Nemigi snope steljejo iz glav, mlatijo s cepci jeklenimi, na gumnu življenje polagajo, vejejo dušo od telesa.
- 158. Nemige krvavi bregovi so bili nasilno posejani, posejani so bilis kostmi ruskih sinov.
- 159. Vseslav knez je ljudemsodil, knezom mesta odrejal, a sam po noči kakor volk begal: iz Kijeva je pribegal pred petelinjem petjemv Tmutorokanj; Velikemu Hrsuje kot volk pot prebegal.
- 160. Njemu so v Polotsku pozvonili rano k jutranji službi pri Sveti Sofiji z zvonovi,a on je v Kijevu zvon jen je slišal.
- 161. Če je tudi vešča duša bilav drznem telesu, pa je pogostood nesreč trpel.
- 162. Njemu je vešči Bojan že preje krilatico, modri, izrekel:
- 163. «Niti zvitemu, niti izkušenemu,niti ptiču izkušenemu, ni sodbibožji uiti.»
- 164. O,stokati je ruski zemlji,ob spominu na prejšnje čase in prejšnje kneze.
- 165. Onega starega Volodimerani bilo mogoče pribiti hgoram kijevskim:
- 166. tega namrečprapori so sedaj postali Rjurikovi, a drugi Davidovi;toda narazen jim praporivihrajo,
- 167. kopja pojo.
- 168. Donavi Jaroslavnin mi sesliši glas, kot kukavica neznan rano kuka:
- 169. «Poletim, je rekla, kot kuka vicapo Donavi,
- 170. omočim bobrovrokav v Kajali reki,
- 171. otrem knezu krvave njegoverane na čvrstem njegovem telesu.»
- 172. Jaroslavna rano plače v Putivlju naobzidju rekoč: ‘
- 173. «O veter,vetrič! Čemu, gospod, nasilno veješ?
- 174. Čemu sipješ hinovske strelicena svojih lahkih perutih na mojega moža vojnike?
- 175. Ali ti je bilo malo goripod oblaki veti, zibajoč ladje na sinjem morju?
- 176. Čemu, gospod, si mojeveselje po kovilju razpihal?»
- 177. Jaroslavna rano plačena obzidju mesta Putivlja rekoč:
- 178. «O DnjeperSlovutič! Ti si prebilkamnite gore skozizemljo polovško.
- 179. Ti si zibal na sebi Svjatoslavove ladje doKobjakovega stana.
- 180. Priziblji,gospod, mojega moža k meni, da ne bi pošiljala k njemu solz na morje rano.»
- 181. Jaroslavna rano plače v Putivlju na obzidju rekoč:
- 182. «Svetlo in presvetlo sonce! Vsem s toplo in krasno.
- 183. Čemu,gospod, si prostrlo vroče svoje žarke na moževe vojnike, na brezvodni poljanijim z žejo loke skrivilo, z gorjem jim tulce zataknilo?»
- 184. Zapljuskalo je morje o polnoči; gibljejo se smrki kot megle.Igorju knezu Bog potkaže iz zemlje polovške na zemljo rusko. k očetovemu zlatemu prestolu.
- 185. Ugasnile so večerne zarje.Igor spi, Igor bedi, Igor z mislijo poljane meri od velikega Dona do malega Donca.
- 186. Kot konjje Ovlur o polnoč izarezgetal za reko; veli knezu razumeti. Knezu Igorju ne ostati! je vzkliknil.
- 187. Zabobnela je zemlja, zašumela trava. Šotori polovškiso krenili.
- 188. A Igorknez je poskočil kot gornostaji k trstju in kot bela otva na vodo.
- 189. Vrgel se je na brzega konja in skočil z njega kakor bosi volk.
- 190. In stekel jek loki ob Doncu in zletel kakor sokol pod meglami, pobijajoč gosi in labodeza zajutrek in obed in večerjo.
- 191. Kadar je Igor kakor sokolzletel, tedaj je Ovlurka kor volk stekel, otresajes sebe mrzlo roso: upehala sta namreč svoja brza konja.
- 192. Doneč je rekel:
- 193. «Knez Igor! Ni maloti veličine, a Končaku nevolje, a ruski zemlji veselja».
- 194. Igor je rekel:
- 195. «O Doneč! Ni malo ti veličine, ki si zibal kneza na valovih, postiljal mu zeleno travo na svojihsrebrnih bregovih, odeval ga s toplimi meglami pod senco zelenega drevesa;
- 196. varoval ga kot otvona vodi, kat galebe na strujah, kot čaplje na vetrovih».
- 197. Ni pa tako, je rekel, reka Stugna, ki je, plitvo strujo imajoč, požrla tuje potoke in strugo prostrla do grmov, mladeniča kneza Rostislava zaprla na dnu pri temnem bregu.
- 198. Plače mati Rostislavova po mladeniču knezu Rostislavu.
- 199. Povesili so secvetovi od sožalja in drevjese je od žalosti k zemlji sklonilo.
- 200. A niso srake zaregetale: po sledu Igorjevem jezdi Kza s Končakom.
- 201. Tedaj vrani nisokrakali, kavke so umolknile, srake niso regetale,
- 202. po trstju so popolzele samo; detli s trkompot k reki kažejo, slavci z veselimipesmimi svit napovedujejo.
- 203. Reče Kza Končaku:
- 204. «Ako sokol h gnezduleti, bova sokoliča ustrelila s svojimi pozlačenimi strelkami.»
- 205. Rekel je Končak Kzi:
- 206. «Ako sokol hgnezdu leti, pa bova midva sokoliča omrežila s krasno devico».
- 207. In rekel jeKza Končaku:
- 208. «Čega omreživa s krasno devico, ne bova imela ni sokoliča, ni krasne device, to bodo začeli najuptiči biti na poljani polovški.»
- 209. Rekel je Bojan ob preminotju Svjatoslavovem, pesmotvorec starega časa Jaroslavovega, Olegovega kanovega:
- 210. «Dasi tudi ti je težko glavi brez pleč, zloti je telesu brez glave,» –ruski zemlji brez Igorja.
- 211. Sonce se sveti na nebesu, Igor knez je v ruski zemlji.
- 212. Device pojo na Donavi, vijejo se glasoviče z morje do Kijeva.
- 213. Igor jezdi po Boričevuk Sveti Bogorodici Pirogošči.
- 214. Krajine se radujejo, mesta so vesela.
- 215. Peli smopesem starim knezom,a potem je mladim
- 216. peti. Slava Igorju Svjatoslavljiču, Smelemu Turu Vsevolodu, Volodimeru Igorjeviču!
- 217. Zdravi knezi inbojna družina, boreči se za kristjane proti poganskim vojskam!
- 218. Knezom slava,a družini čast!
Ссылка
Если вы используете корпус в научной работе, пожалуйста, сошлитесь на эту публикацию:
Орехов Б. В. Параллельный корпус переводов «Слова о полку Игореве»: итоги и перспективы // Национальный корпус русского языка: 2006—2008. Новые результаты и перспективы. — СПб.: Нестор-История, 2009. — С. 462—473.